Arbitražno sodišče s sodbo o meji med Slovenijo in Hrvaško 29. junija

Določitev meje v Piranskem zalivu in stik Slovenije z odprtim morjem je glavno odprto vprašanje med Slovenijo in Hrvaško pri določanju skupne meje. Rešitve sami nista uspeli najti, zato sta poiskali pomoč tretjega - arbitražno sodišče.

Arbitražni sporazum sta po posredovanju Evropske komisije 4. novembra 2009, ob prisotnosti švedskega premierja Fredrika Reinfeldta v imenu predsedstva Sveta EU, v Stockholmu podpisala tedanji slovenski premier Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor.

S tem sporazumom, ki so ga slovenski volivci leta 2010 potrdili tudi na referendumu, sta se državi zavezali, da predajata vprašanje meje, ki ga nista bili sposobni rešiti v skoraj 20 letih pred tem, arbitražnemu sodišču. V zameno za sklenitev sporazuma je Slovenija odpravila vse zadržke v procesu hrvaškega približevanja EU, katere članica je Hrvaška postala 1. julija 2013.

V skladu z arbitražnim sporazumom sta obe državi s seznama, ki ga je oblikoval tedanji evropski komisar za širitev Olli Rehn, izbrali predsednika sodišča in dva člana, nato pa imenovali še vsaka svojega arbitra. Mejo so začeli določati predsednik Gilbert Guillaume, Vaughan Lowe, Bruno Simma, Jernej Sekolec in Budislav Vukas. Prvič so se z državama sestali 13. aprila 2012.

Proces je nato tekel bolj ali manj po načrtih, od predstavitve memorandumov za zagovor svojih stališč in dvojnih odgovorov do končne ustne obravnave, kjer se je v dveh tednih nastopov skoncentriralo vse, kar sta Ljubljana in Zagreb pripravila v podkrepitev svojih stališč.

In ko je sodišče sredi julija 2015 že napovedalo, da bo razsodbo objavilo sredi decembra istega leta, se je zapletlo - čez slaba sva tedna so bili objavljeni prisluhi pogovorov med arbitrom Sekolcem in tedanjo slovensko agentko Simono Drenik. Hrvaška je ocenila, da je s tem prišlo do nepovratne kontaminacije postopka in napovedala enostranski izstop iz arbitražnega procesa in odstop od arbitražnega sporazuma.

Slovenija je temu oporekala in tudi arbitražno sodišče je 30. junija lani odločilo, da je Slovenija sicer kršila arbitražni sporazum, da pa te kršitve niso bile takšne, da bi Hrvaška lahko izstopila iz sporazuma in da sodišče ne bi moglo sprejeti končne razsodbe. Sodišče je tako nadaljevalo delo, sicer v spremenjeni sestavi - po odstopu obeh nacionalnih arbitrov sta njuni mesti zasedla Rolf Einar Fife in Nicolas Michel, ki ju je 25. septembra 2015 imenoval predsednik Guillaume.

V skladu s 3. členom arbitražnega sporazuma morajo arbitri določiti potek meje na morju in na vseh 670 kilometrih kopenske meje, določiti stik Slovenije z odprtim morjem in še režim za uporabo ustreznih morskih območij.

Mejo morajo določiti na podlagi "pravil in načel mednarodnega prava", pri določitvi stika in režima za uporabo morskih območij pa za "dosego poštene in pravične odločitve" lahko upoštevajo še "pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov".

Ključni datum je 25. junij 1991 - noben enostranski dokument ali dejanje po tem datumu naj ne bi imelo vpliva na odločitev arbitražnega sodišča.

Sodišče mora tako v bistvu predvsem ugotoviti, kje natančno je na ta presečni datum potekala meja na kopnem, saj je že Badinterjeva komisija leta 1992 potrdila, da so po načelu uti possidetis iuris meje med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami tudi meje med novonastalimi državami.

Na kopnem je tako v bistvu spornih le nekaj točk, medtem ko se bo meja na morju določila povsem na novo, saj v nekdanji skupni državi na morju meja med republikami ni bilo.

Najtežja naloga arbitrov je tako zagotovo določitev meje na morju in "junctiona" Slovenije z odprtim morjem. Tu je tudi srčika spora med državama, ki sta se praktično že takoj sporekli glede prevoda te besede.

Za Slovenijo je to nesporno "stik teritorialnega morja Slovenije z odprtim morjem", za Hrvaško pa lahko zgolj "povezava" preko njenega teritorialnega morja in v bistvu nekakšen režim, saj da zaradi poteka meje na morju po sredini Piranskega zaliva in naprej do osimske meje, kot jo vidi Hrvaška, fizični stik slovenskih voda z odprtim morjem ni možen, četudi bi meja potekala precej južneje od sredinske črte.

Po drugi strani je Slovenija že večkrat opozorila, da bi morebitna določitev zgolj režima "neškodljivega ali tranzitnega prehoda" pomenila, da sodišče ni izpolnilo naloge, ki mu jo jasno nalaga arbitražni sporazum in ki je ločena od vprašanja režimov.

Vendarle Slovenija tudi spričo prisluškovalne afere in hrvaškega umikanja iz arbitraže vztraja, da bo končno odločitev sodišča treba spoštovati, kakršna koli pač bo. K temu sta se državi s podpisom arbitražnega sporazuma zavezali že vnaprej.

Z objavo razsodbe se bo delo arbitražnega sodišča končalo. Državi bosta imeli potem v skladu z arbitražnim sporazumom pol leta časa, da "ukreneta vse potrebno za izvajanje te odločbe, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, če bo to potrebno".

Tu se bo glede na hrvaške napovedi, da je arbitraža zanje končana, najverjetneje zapletlo. Hrvaške v spoštovanje odločitve arbitraže pravno ne bo mogoče prisiliti. Razen morda z novim sodnim sporom, za kar pa bo potrebno soglasje Hrvaške. Obstajajo tudi drugi načini "prepričevanja", napovedujejo na slovenskem zunanjem ministrstvu. Podrobnosti zaenkrat ne razkrivajo.

        
SANCIN: ZA SPOŠTOVANJE ARBITRAŽNE RAZSODBE BO KLJUČNA VLOGA EU

Predstojnica katedre za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti, profesorica Vasilka Sancin je v pogovoru za STA opozorila, da so argumenti Hrvaške glede odločitve za enostranski odstop od arbitražnega sporazuma na trhlih nogah, za zagotovitev spoštovanja razsodbe pa bo ključna vloga Evropske unije.

Profesorica je spomnila, da sta se Slovenija in Hrvaška s sklenitvijo arbitražnega sporazuma zavezali, da bosta v šestih mesecih po objavi razsodbe sprejeli oz. po potrebi spremenili domačo zakonodajo. Na to bi se morali pripraviti že v času, ko čakata na razsodbo.
        
        
PODROBNA KRONOLOGIJA REŠEVANJA MEJE MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO

        
GLAVNE SPORNE TOČKE NA KOPENSKI MEJI S HRVAŠKO