Podbersič: Odločitev o obrambi na Soči obvarovala pred uničenjem večji del slovenskega ozemlja

Ljubljana, 10. maja - Minilo bo sto let od zadnjih bojev na soški fronti, zaradi zahtevnega terena enega najtežjih bojišč med prvo svetovno vojno. Predlog generala Boroevića, da bodo napadalce zaustavili na Soči in ne globlje v notranjosti monarhije, je pred uničenjem obvaroval večji del slovenskega narodnostnega ozemlja, je za STA dejal zgodovinar Renato Podbersič.

Miren.
Sto let soške fronte.
Zgodovinar Renato Podbersič.
Foto: Aljoša Rehar/STA

Miren.
Sto let soške fronte.
Pomnik braniteljem slovenske zemlje na razgledni vzpetini Cerje na Krasu.
Foto: Aljoša Rehar/STA

Drežnica.
Sto let soške fronte.
Cerkev sv. srca Jezusovega, v ozadju Krn (2244 m) s pogorjem, kjer so potekali hudi gorski boji.
Foto: Anže Malovrh/STA

Kobarid.
Sto let soške fronte.
Napoleonov most čez Sočo pri Kobaridu, ki je bil poškodovan v 1. svetovni vojni.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ko je postalo jasno, da bo Italija stopila v vojno, je generalštab avstro-ogrske vojske preigraval kar nekaj različic načrta, kje bi se zoperstavili Italijanom. Treba je upoštevati, da je meja med nekdanjo Avstro-Ogrsko in Italijo potekala zahodneje od današnje slovensko-italijanske meje, precej globlje v Furlanijo, je ob tem dodal Podbersič.

V skladu s tedanjimi vojaškimi doktrinami je bilo takoj očitno, da šibkejša avstro-ogrska vojska, ki je bila že vpeta na bojišča na Balkanu in ruski fronti, ne bo mogla braniti ozemeljskega pasu ob državni meji, zato so v obrambnem načrtu predvideli obrambo na naravnih ovirah, kar so bile kote, višinske točke, hribi in Soča, kot je predlagal general Svetozar Boroević, poveljnik nove, 5. armade ob Soči, ki je nato tudi poveljeval avstro-ogrski obrambi na soški fronti.

Avstro-Ogrska je sicer pred začetkom spopadov na soški fronti civilno prebivalstvo umaknila v notranjost monarhije. "Tukaj gre tako za Slovence kot tudi deloma italijansko prebivalstvo, pa tudi Furlane. Pravilo je bilo, naj se vsak znajde, a pod ustreznim državnim nadzorom, predvsem notranjega ministrstva, ki je begunce razselilo po notranjosti monarhije," je povedal.

Največ preseljenih Slovencev je ostalo na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, veliko jih je zbežalo na Dolenjsko, v okolico Ljubljane, na Gorenjsko, Celjsko in v Savinjsko dolino. Številni pa so pristali tudi v begunskih taboriščih v notranjosti monarhije.

Po umiku civilistov so se začeli vojaški spopadi. Razmerje med vojskujočima se stranema je bilo sprva približno devet proti ena, torej približno 500 italijanskih bataljonov proti dobrim 50 bataljonom avstro-ogrske vojske. Šele pozneje je obrambnim silam uspelo pripeljati zadostno število vojakov, predvsem z ruskega bojišča iz Galicije, je opozoril Podbersič.

Propaganda Avstro-Ogrske si je pomagala tudi s tem, da je predvsem slovanski del vojaštva vzpodbudila k angažiranju na bojiščih tako, da je javno objavila določila tajnega Londonskega sporazuma iz aprila 1915 in njegove pogubne posledice, predvsem za južne Slovane, v primeru italijanske zmage v vojni.

"Tu imam v mislih Slovence, Hrvate, Dalmatince, Srbe iz monarhije, tudi Bošnjake, govorimo predvsem o južnih Slovanih v silah avstro-ogrske vojske. Slovanskih sil je bilo na soški fronti med pehoto okoli dve tretjini," je dejal Podbersič.

Po njegovih besedah so bili po razkritju Londonskega sporazuma južni Slovani izjemno motivirani za resnično hrabro bojevanje. "Tu bi izpostavil zlasti dalmatinske polke, ki so na Sabotinu, ob reki Vipavi, ob Soči igrali izrazito pomembno vlogo. Ljudsko izročilo jim pripisuje naravnost nečloveške napore pri obrambi slovenskih dežel pred italijanskimi napadalci," je povedal.

Vojaška propaganda se je prelila tudi v civilno. Ta je po besedah Podbersiča lepo vidna v tedanjem časopisju, kot so denimo Slovenski gospodar na Štajerskem, Slovenec in Slovenski narod v Ljubljani, Edinost v Trstu, mesečnika Bogoljub in Domoljub. V njih lahko preberemo pozive slovenskih ne le politikov, temveč tudi literatov, k potrebi po obrambi na Soči, obrambi proti "verolomnemu Lahu", kot so tedaj imenovali Italijane, ter hrabremu bojevanju za domovino.

"Kajti vedelo se je: če soška fronta pade, bodo Italijani v nekaj dneh v Ljubljani in s tem bi bila ogrožena tudi Ljubljana kot središče Kranjske, tedaj najbolj slovenske dežele habsburške monarhije. Tako da ne čudi visoka motiviranost slovenskih vojakov, ne čudijo številna vojaška odlikovanja, ki so jih naši predniki tu dosegli," je izpostavil.

Do Ljubljane napadalci niso prišli. Kot je spomnil Podbersič, je bila pravzaprav edini pomemben vojaško-politični cilj in edino veliko mesto Avstro-Ogrske, ki so ga Italijani zavzeli med prvo svetovno vojno, Gorica. To jim je uspelo v šesti soški bitki avgusta 1916. Nato se je ofenziva hipoma zaustavila in avstro-ogrska vojska Italijanom do konca vojne ni več dovolila zasedbe ozemlja, ki bi jim odprla vstop v Vipavsko dolino in dalje proti vzhodu.

Med ključnimi dogajanji na soški fronti v letu 1917 pa je Podbersič omenil krvave boje za hribovje na levem bregu Soče, kamor se je fronta pomaknila po italijanski zasedbi Gorice, ter znameniti oktobrski preboj pri Kobaridu in strahovit poraz Italijanov, s katerim se je soška fronta tudi zaključila.

Zadnji italijanski ofenzivi - deseta v maju in enajsta ob koncu avgusta 1917 - sta bili usmerjeni prav k prodoru proti notranjosti monarhije in Trstu. A kljub napadom, predvsem na Fajtji hrib na severu kraškega bojišča, na jugu pa na Grmado, sta ta ostala v avstro-ogrskih rokah.

Med enajsto soško ofenzivo je v italijanske roke padla Sveta gora nad Gorico, medtem ko so branilci z velikimi žrtvami obranili Škabrijel, cilj številnih napadov topništva in naskokov italijanskih vojakov. "Škabrijel je dobil po tem tudi ime - Gora smrti. Tam je bilo iz boja izločenih več kot 40.000 vojakov, približno 25.000 na italijanski ter 15.000 na avstro-ogrski strani," je pojasnil Podbersič.

"Tu je pomembno vlogo igral tudi del slovenskega vojaštva, zlasti 87. pešpolk iz Celja. Šlo je za naborno območje številnih slovenskih vojakov med Celjem, Ptujem in spodnjim Pohorjem, ki so se odlikovali v številnih bojih na Škabrijelu, ga obdržali v avstro-ogrskih rokah in tako postali najbolj odlikovana enota avstro-ogrske vojske med prvo svetovno vojno."

Prav zaradi dogodkov na Škabrijelu, ki so ga z zadnjimi rezervami ubranili, se je avstro-ogrska vojska odločila za spremembo taktike, in sicer za napad širših razsežnosti ob pomoči nemške vojske. Zadnja, dvanajsta soška bitka oktobra 1917, je bila tako obenem tudi prva, v kateri so se branilci prelevili v napadalce in s prebojem pri Kobaridu odločilno obrniti dogajanje na fronti.

"Avstro-ogrske enote so uspele v slabih dveh tednih italijansko vojsko ne zgolj poraziti na soškem bojišču, ampak jo tudi vreči približno 90 kilometrov proti zahodu na reko Piavo, kjer se je fronta ustalila do jeseni 1918," je spomnil Podbersič.

Kot je še poudaril v pogovoru za STA ob stoti obletnici hudih bojev na soški fronti, so tako med letoma 1915 in 1917 "branilci ne le obranili, temveč so se uspešno, kljub številčno šibkejšemu stanju, uspeli zoperstaviti italijanski vojski".

np/mlj/lu/np
© STA, 2017