Tomo Križnar: Slovenija se je spremenila v prilagodljivo, nekritično podružnico EU

V 80. in začetku 90. let, ko je s kolesom potoval okoli sveta, je čutil, da mora Slovenija ravno podobno kot on odriniti iz udobnih dolin v svet in srečati druge kulture, vizije, možnosti ter doma narediti najbolj napredno in zdravo družbo, pravi Križnar.

"Ko sem se leta 1994 vrnil nazaj, sem opazil, da sodelovanja, ki je bilo med ljudmi prej, ni več, da solidarnosti ni več, da so se ljudje začeli brigati vsak zase, da je bilo boljše prej, ko smo imeli skupnega sovražnika. Da je bilo več tovarištva, prijateljstva, več lepote v odnosih, žlahtnega in plemenitega vedenja, kot pa po tistem, ko smo postali sužnji neoliberalizma."

Po mnenju Križnarja je Slovenija cona udobja, ki ubija. "Vsakič, ko pridem domov, je, kot bi se zaletel v zid," opisuje Križnar. S svojimi izkušnjami vedno želi posvariti ljudi, ki pa jih to ne zanima. Udobje je tisto, ki jih potegne nazaj, meni. "Zgledujmo se po tistih junakih iz zgodovine Evrope, ki so se znali zoperstavljati in tvegati ter se niso zapirali v cono udobja. Lepota narave v tej lepi deželici je lahko past, ker nas omami z občutkom udobja, ki pa je le navidezen."

Prepričan je, da bi morali graditi nov svet, v katerem bomo živeli v sobivanju. Evropa in s tem Slovenija pa po njegovem mnenju ni pripravljena na temeljno spremembo. Meni, da se Evropska unija ni sposobna očistiti lastnih grehov, predvsem kolonialnega obdobja, zato danes ne more več najti svojega humanističnega obraza, ki pa ga ima, je prepričan Križnar.

"Evropa je zame največ spoštovanja vreden kontinent, ker je rodil toliko humanistov, človekoljubov, kot nihče drug. Na tem bi morali graditi svoje preživetje. Mesto Evrope bi moralo biti v znanju, izkušnjah ter s to zakladnico pomagati drugim, da bi prišli do podobnih spoznanj. Da ne bi ponovili vseh napak, ki smo jih mi že naredili. Slovenija bi se morala v Evropi boriti za takšno zunanjo politiko."

Slovenijo oz. slovenski biser, kot ji pravi, ima kljub vsem razočaranjem neizmerno rad. Tudi na njegovih odpravah mu je Slovenija pogosto pomagala, ko se je znašel v težavah, pa tudi pri obveščanju sveta.

Pred kratkim se je vrnil iz Sudana, kjer je več kot teden preživel v sudanskem zaporu, po posredovanju slovenskega zunanjega ministrstva pa so ga izpustili iz zapora. Pravi, da je bila izkušnja vredna potrpljenja in trpljenja, ki ga je doživel. Samo na ta način je namreč spoznal ključne akterje v Republiki Južni Sudan ter teren, po katerem lahko, verjame Križnar, naslednjič peljejo vrtalno napravo, s katero bi Nube prišle do vode.

Z Nubami se je Križnar prvič srečal pred 36 leti in še danes se vrača k njim. "Navadil sem se spoštovati te 'divjake'. Čutim, da bomo brez svojeglavih ljudi vsi končali kot roboti, zato vidim v njih korenine človeštva ter tudi potencialna semena za naprej, ko bomo 'cyber roboti' že zgubili prvinske instinkte." Verjame, da nubska plemena skrivajo zdravila za vse naše bolezni - od socialnih in duhovnih do ekonomskih in predvsem ekoloških.

Z malo politične volje in akcije pa je mogoče ustaviti genocid nad njimi, meni. Po Evropi zato skupaj z ženo Bojano in podporniki iščejo sogovornike, ki bi jim pomagali uresničiti vizijo. V Nubskih gorah, južnem delu Modrega Nila si namreč prizadevajo za vzpostavitev neke vrste nadnacionalnih naravnih parkov, ki bi jih ščitili droni, ter za vzpostavitev internetnega dostopa, ki bi mladim omogočal, da sami poiščejo vsebine, ki bi jim koristile. Poleg tega poskušajo doseči zaprtje zračnega prostora, kar bi sudanskim letalom onemogočilo vsakodnevno bombardiranje staroselcev, ter omogočiti dostop humanitarnim organizacijam.

Kljub temu da je bil že izgnan tako iz Severnega kot Južnega Sudana, se med Nube namerava vrniti po koncu deževne dobe. Tokrat bo zato potreboval večjo podporo mednarodne skupnosti, saj samostojno ne more več nazaj. Prepričan je, da vrtalno napravo lahko pripeljejo do Nub, vendar bodo potrebovali pristanek Kitajske, Arabske lige, ZDA in Evropske unije.

Kot še dodaja Križnar, je ob zadnjem obisku dobil izkušnjo sveta, ki prihaja. Prepričan je, da prihaja novo obdobje, ki prinaša veliko past za vse nas, v katero se ne bi smeli ujeti - da se bomo odpovedali osnovnim človekovim pravicam, ki smo jih že pridobili, in da bomo postali novodobni sužnji agentur, kot je sedaj ameriška agencija za nacionalno varnost. Ker, kot pravi, "gonilo človeštva ni toliko ljubezen in hrepenenje po boljšem, temveč strah."

Tomo Križnar - mirovnik, humanitarec, borec za človekova pravice

Tomo Križnar se je rodil 26. avgusta 1954 na Jesenicah. Trenutno skupaj z ženo Bojano Pivk-Križnar živi v Naklem. Kot diplomirani ekonomist ter strojni inženir se je leta 1980 zaposlil v Iskri Telematiki kot vodja projekta odnosov s podjetjem IBM International. Pet let kasneje je službo pustil ter se s kolesom podal na pot okoli svet.

Če je bil sprva svetovni popotnik, je danes mnogo več kot to. Aktivist, mirovnik, humanitarec, borec za človekove pravice je s svojim človekoljubnim udejstvovanjem v državah tretjega sveta, predvsem v Južnem Sudanu, sudanski pokrajini Darfur in DR Kongo, požel tudi veliko odobravanje in priznanja različnih mednarodnih organizacij in institucij. Nemška fundacija za etiko in gospodarstvo Ethicon mu je 21. novembra 2015 v Berlinu podelila mednarodno nagrado modri planet, istega leta pa je prejel tudi nagrado državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament.

Na podlagi svojih izkušenj, doživetij, vizij je napisal šest knjig, med zadnjimi Nuba, čisti ljudje ter Nafta in voda. V sodelovanju z režiserko Majo Weiss pa je posnel tudi tri celovečerne dokumentarne filme, med katerimi je dosegel največ pozornosti svetovne javnosti "Oči in ušesa boga - video nadzor Sudana". Trenutno piše novo knjigo ter pripravlja dokumentarni film o izkušnjah med preizkušanjem najcenejših letečih kamer v naravnem kulturnem parku, za katerega se zavzema v Nubskih gorah, ter o odzivih gospodarjev pravih, velikih dronov.