Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Odločitev vrhovnega sodišča ZDA razveselila tudi slovensko-ameriška homoseksualna zakonca

piše dopisnik STA iz New Yorka Robi Poredoš

New York, 1. julija - Odločitev ameriškega vrhovnega sodišča za legalizacijo porok med istospolnimi pari po vsem ozemlju ZDA je prejšnji četrtek razveselila tudi Marijana Pora in Christiana Reinhardta, slovenska Američana, ki ju v Sloveniji poznajo kot zakonski par, ki je šele po odločitvi vrhovnega sodišča lahko dobil državljanstvo za v ZDA posvojeno hčer.

ZDA, New York.
Odločitev vrhovnega sodišča ZDA za legalizacijo porok med istospolnimi pari po vsem ozemlju ZDA razveselila tudi slovensko-ameriška zakonca.
Zakonca Marijan Por in Christian Reinhardt.
Foto: Robi Poredoš/STA

ZDA, New York.
Odločitev vrhovnega sodišča ZDA za legalizacijo porok med istospolnimi pari po vsem ozemlju ZDA razveselila tudi slovensko-ameriška zakonca.
Zakonca Marijan Por in Christian Reinhardt s hčerko Zoro Por Reinhardt.
Foto: Robi Poredoš/STA

ZDA, New York.
Odločitev vrhovnega sodišča ZDA za legalizacijo porok med istospolnimi pari po vsem ozemlju ZDA razveselila tudi slovensko-ameriška zakonca.
Zakonca Marijan Por in Christian Reinhardt s hčerko Zoro Por Reinhardt.
Foto: Robi Poredoš/STA

ZDA, New York.
Odločitev vrhovnega sodišča ZDA za legalizacijo porok med istospolnimi pari po vsem ozemlju ZDA razveselila tudi slovensko-ameriška zakonca.
Zora Por Reinhardt.
Foto: Robi Poredoš/STA

ZDA, New York.
Odločitev vrhovnega sodišča ZDA za legalizacijo porok med istospolnimi pari po vsem ozemlju ZDA razveselila tudi slovensko-ameriška zakonca.
Zora Por Reinhardt.
Foto: Robi Poredoš/STA

"Glede na to, da sva bila z Marijanom zelo aktivna v boju za enake pravice, se nama zdi odločitev vrhovnega sodišča ZDA izjemno pomembna in zgodovinska. Vsi ljudje si zaslužijo enake pravice pred zakonom," je dejal Christian.

Po odločitvi vrhovnega sodišča ZDA je prejšnji konec tedna v New Yorku potekala tradicionalna parada ponosa, ki poteka v spomin na nemire pri baru Stonewall v West Villagu, kjer je policija leta 1969 izvedla racijo na zbirališče homoseksualcev.

Čeprav je boj za pravice homoseksualcev v ZDA sklenjen, Christian meni, da bi parada morala ostati. Če ne drugega kot spomin na zgodovino. Tako na nemire, ki so bili začetek gibanja za enake pravice homoseksualcev, kot na odločitev vrhovnega sodišča, ki je 46 let kasneje sklenila krog.

Družina Por-Reinhardt živi v dobro stoječem mestu države New Jersey Ridgewoodu, ki je blizu Manhattna, vendar še dovolj daleč za življenje skoraj podobno tistemu v Domžalah, od koder je danes 62-letni Marijan prišel v ZDA leta 1985, 59-letni Christian pa leto kasneje.

Njuna selitev v ZDA ni imela zveze z njuno spolno usmerjenostjo, v ZDA nista šla, da bi bila lahko skupaj. "Sestra se je poročila z Američanom in ko je njen mož odšel na poslovno pot v Hongkong, ji je bilo dolgčas in me je prepričala, da jo obiščem," pravi Marijan, po izobrazbi arhitekt, ki se je odločil, da v ZDA ostane zaradi službe. To je potem dobil tudi Christian.

"Nisva šla zato, da bi iskala kakšno svobodo za geje ali kaj podobnega. V Ljubljani je bila gejevska scena takrat močno razvita. Imeli smo revije, klube, prireditve, srečevali smo se v Kavarni Union in v Ljubljano so prihajali tudi iz sosednjih držav. Ko sva prišla sem, nisva imela ničesar razen drug drugega," je povedal Christian.

Skupno življenje, ki zdaj traja že 35 let, se je začelo malce nenavadno, saj si po prvem srečanju v Kavarni Union sploh nista bila všeč. Marijanu se je Christian zdel preveč urejen, vendar so številna srečanja in pogovori to spremenili. "Peljal sem ga domov z neke zabave, ker je bil bolan, in takrat sva si začela majčkeno globlje gledati v oči. Prijatelji so stavili, da ne bova skupaj več kot dva tedna in sedaj sva že 35 let," pravi Christian.

O posvojitvi otroka sta začela razmišljati že pred 20 leti, vendar na začetku sploh nista vedela, da je to za homoseksualni par mogoče. Spoznala sta prijatelja v unitarijanski cerkvi, katere člana sta, ki sta posvojila deklico, in onadva sta jima razložila postopek.

"Nobenih dvomov ni bilo. Bila sva prepričana, da je to nekaj najboljšega, kar lahko storiva za koga drugega, pa vidiva, da sva dobila nazaj še veliko več. Zdaj vidim, da je bil razlog, zakaj sva šla v Ameriko, ker tega doma ne bi mogla narediti," dodaja Marijan.

Odločila sta se za tako imenovano odprto posvojitev, kar pomeni neposredno od mame, ki se ni hotela odločiti za splav, otroka pa ni mogla obdržati. "Popolnoma vseeno nama je bilo, ali bo fant ali punčka," pravita oba in dodajata, da je bil postopek precej zapleten.

Najprej so ju preverjale socialne službe države New Jersey, kar je z nenapovedanimi obiski in goro papirjev trajalo več mesecev. Ko sta dobila potrdilo, sta se povezala z agencijo za posvojitve, ki je našla nosečnico iz indijanskega plemena v Arizoni. Ona je potem izbirala med možnostmi in izbrala njiju.

Z deklico Zoro sta bila po porodu še nekaj časa v Arizoni, kjer so ju medicinske sestre naučile vsega, česar še nista vedela o otrocih. Tako kot pri postopku preverjanja ju je tudi v Arizoni presenetila prijaznost vseh vpletenih brez najmanjšega občutka, da bi bilo kaj narobe, ker nista različnega spola.

Težav zaradi homoseksualnosti nista imela nikoli. Ne v Sloveniji in ne v ZDA. Doma je bilo sicer malce začetnega nerazumevanja pri starših. "Niso razumeli. Danes moja starša, ki sta stara 89 let, na to gledata povsem drugače. Še posebej sedaj, ko imamo Zoro. Mislim, da ju je skrbelo, kako bom živel, ko pa sta videla, da sem srečen in sproščen, sta me sprejela takega, kot sem, in tudi Christiana," je dejal Marijan.

Po posvojitvi je bila družina na počitnicah na Tahitiju, kjer ju je poročil hrvaški kapitan ladje, formalno pa sta se poročila še v državi Connecticut leta 2012, ko je to tam postalo mogoče, na koncu pa še v Ridgewoodu leta 2013.

"Tradicionaliste" hudo skrbi usoda otrok, kakršen je njihov, njihov razvoj in odnos okolice, na primer sošolcev. "Sošolci vedo, da imam dva očeta in potem za očetovski dan vedno pripravim dve čestitki, kar vsi vedo in me nič ne sprašujejo," je povedala Zora.

Pri sošolcih je morda bolj priljubljena, kot bi bila sicer, ker imajo doma bazen, na katerem vsako leto za konec šole priredijo zabavo. "Sosedje so nas lepo sprejeli in nikoli ni bilo nobenih težav," je povedal Marijan.

Zora ohranja stike z mamo in dvema sestrama. "Pred Zoro nisva nikoli ničesar skrivala. To se nama je vedno zdelo najboljši pristop. Njena mama bo vedno mama in tega ji ne bova vzela. Dala nama je največje možno darilo," je zaključil Marijan.

rp/sk
© STA, 2015