Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Stoletje od "čudežnega" konca soške fronte

piše Maja Lazar Jančič

Ljubljana, 20. oktobra - Pred sto leti, 24. oktobra 1917, so avstro-ogrske sile ob pomoči nemških po skoraj poltretjem letu krvavih bojev na soški fronti sprožile odločilno ofenzivo, ki je prinesla preboj, popoln poraz italijanskih sil in s tem konec soške fronte. Spopad je dobil ime čudež pri Kobaridu, ker snovalci bitke niso pričakovali, da bo tako zelo uspešna.

Kobarid.
Sto let soške fronte.
Italijanska kostnica s cerkvijo sv. Antona, v kateri je pokopanih več kot 7000 italijanskih vojakov.
Foto: Anže Malovrh/STA

Poslednja, 12. bitka, je bila hkrati prva ofenziva avstro-ogrske vojske na soški fronti in prva, v kateri je sodelovala z nemško vojsko. Priprave zanjo so začeli že med zadnjo italijansko ofenzivo na fronti, 11. soško bitko. Zavedali so se namreč, da izčrpani možje še ene italijanske ofenzive ne bi zdržali, in so zaprosili za pomoč nemške zaveznike.

Slednji so sicer na pomoč priskočili v prvi vrsti iz bojazni, da bi Avstrija ob morebitnem porazu na soški fronti ponudila premirje. "Da bi preprečili, da bi Avstrija izstopila iz vojne, so Nemci poslali vojsko," je za STA pojasnil avstrijski zgodovinar Manfried Rauchensteiner. Brez nemške vojske in njenega orožja najverjetneje ne bi dosegli takšnega uspeha.

Poleg 1. in 2. soške armade, razporejene ob Soči, je tako pred 12. soško bitko na to območje prispelo še petnajst divizij 14. skupne nemško-avstrijske armade, v ofenzivi pa naj bi sodelovala tudi 10. avstro-ogrska armada.

Tako so 24. oktobra ob 2. uri zjutraj skupaj začeli silovit topniški napad, pri Bovcu pa so uporabili tudi bojni plin fosgen. Pehota 14. armade je v prvem napadu prebila italijanske položaje pri Bovcu, v dolini Soče in pri Tolminu. Še isti dan so zavzeli Kobarid. V noči na 25. oktober pa so južno od Robiča dosežegli državno mejo. 24. oktobra so bili prebiti tudi italijanski obrambni jarki pri Čiginju, zvečer pa so bile uničene njihove utrdbe na Ježi.

Uspehi napadalcev na severu so prisilili italijanske branilce na Banjški planoti k delnemu umiku na nove obrambne položaje na črti Globočak - Vrh - Sveta Gora. Italijani so utrjevali položaje tudi v Karniji in Benečiji. Tudi ti poskusi niso zadržali enot 14. armade, saj so njene sile 25. oktobra zjutraj zasedle Žago in napadle italijansko postojanko Stol. 25. oktobra ponoči so si napadalci odprli pot proti Čedadu. Prekoračili so tudi Idrijo, mejno reko med Avstro-Ogrsko in Italijo.

Enote 2. soške armade, nameščene na Banjški planoti, so 25. oktobra napadle italijanske položaje na črti Madoni - Vrh - Log. Prodor nemško-avstro-ogrskih enot je bil tako silovit, da so do 26. oktobra napredovale 20 kilometrov. Na fronti med Rombonom in Sveto Goro, široki 50 kilometrov, so padle vse pomembnejše italijanske obrambne točke. Italijani so izvedli splošen umik na reko Tilment.

27. oktobra 1917 so napadle še enote 1. soške armade med Fajtjim hribom in Škabrijelom v smeri Gorice, ki so jo Avstrijci še isto popoldne zasedli. Ker je 3. italijanski armadi na Krasu grozila obkolitev in uničenje, se je naslednji dan umaknila.

Avstro-ogrsko-nemške enote so nadaljevale ofenzivo do 16. novembra 1917. Ustavile so se šele na italijanski reki Piavi, kjer so jim Italijani onemogočili napredovanje tudi po zaslugi francoskih in britanskih zaveznikov, ki so jim prišli na pomoč. Po 888 dneh bojevanja je bilo fronte konec, v Posočje in na Kras se je vrnil mir.

Preboj pri Kobaridu velja tudi za prvo uspešno bliskovito vojaško operacijo - blitzkrieg v zgodovini vojskovanja in hkrati za najuspešnejšo prebojno operacijo v prvi svetovni vojni. "Za tem čudežem ali prebojem je stala dobro izdelana vojaška strategija, kako prodreti," je za STA pojasnila zgodovinarka Petra Svoljšak in ocenila, da je šlo predvsem za presenečenje za nasprotnikovo vojsko.

Za italijansko vojsko je bila 12. soška bitka katastrofa, med katero je prišlo do razpada vojaškega reda. Pred začetkom bitke po besedah Rauchensteinerja ni nihče računal, da bodo Italijani tako hitro začeli bežati.

Ta poraz je do danes ostal najhujši v zgodovini italijanske vojske. Caporetto (italijansko ime za Kobarid) Italijanom še vedno pomeni sinonim za strašen poraz, ne le v vojaškem smislu. "Ko se reče Caporetto, to v italijanščini še vedno pomeni skoraj nekaj nepopravljivega," je pojasnila Petra Svoljšak.

Na italijanski strani je med bitko padlo od 10.000 do 13.000. Kar 265.000 Italijanov je bilo zajetih in od teh jih je 100.000 umrlo. Tudi na avstro-ogrski strani in nemški strani so bile izgube v 12. soški bitki velike, padlo je okoli 10.000 vojakov.

mlj/np
© STA, 2017