Kakšna je bila pot od ideje za filmsko upodobitev spominov Angele Vode, pa do njene realizacije? S kakšnimi težavami ste se soočali?
Na nacionalni televiziji so me povabili k sodelovanju. Privolila sem, ker pa sem jim pojasnila, da še nikoli nisem bila v vlogi scenaristke, so k sodelovanju povabili režiserko Majo Weiss in Ano Lasić. Težave z realizacijo je morda imela Televizija Slovenija. Vendar o tem težko kaj rečem. So se pa pojavile težave že pri samem pisanju scenarija. V zapisih Vodetove je manjkala cela vrsta imen, ki jih je bilo treba dodati, ob njih je bilo treba zapisati opombe. Na televiziji so mi razložili, da ima manjšo emocionalno težo, kadar se realne osebe žive ali pokojne pojavijo v knjigi v tiskani obliki, kot če jih upodobimo na ekranu. Pravila pri ekranizaciji naj bi bila dosti strožja, kar je predstavljajo še dodatno težavo.
V knjigi je omenjenih veliko imen pomembnih, uveljavljenih ljudi v tistem obdobju, Vodetova je kritična do marsikoga in tega v zapisih ne skriva. Kako boste potemtakem to predstavili v filmu?
Pravna služba na RTV se je odločila, da je treba vse, ki bodo omenjeni v filmu z imeni in priimki, vprašati za dovoljenje, če njih ni več, pa njihove potomce. V filmu sicer nastopa nekaj partijskih funkcionarjev, ki so kasneje postali pomembni nosilci nove oblasti, vendar pa nobena od figur ni izrisana samostojno, ampak le kot del večjega sistema. Nobena izmed oseb tudi ni karikirana. Imena obsojenih v Nagodetovem procesu pa bodo izpostavljena. Od preživelega Ljuba Sirca smo že dobili privoljenje.
Vodetova omenja tudi pomembne pisatelje tiste dobe, o nekaterih med njimi pa nima ravno dobrega mnenja. Boste to kje izpostavili?
Tega sicer nismo nikjer posebej izpostavili. Ti pisatelji niso pomembneje vplivali na njeno življenje. Naj pa omenim, da je tako kot večina njenih sodobnikov cenila Cankarja, vendar pa je bila osebno razočarana nad njim, nad njegovo aroganco do žensk in čezmernim pitjem.
V knjigi je življenje in trpljenje Vodetove razdeljeno na tri obdobja: Vodetova kot aktivistka, kaznjenka, izobčenka. Kateremu delu se boste v filmu najbolj posvetili?
Drugemu delu - Vodetovi kot kaznjenki. Delno se bomo ukvarjali tudi z njeno predvojno zgodbo, ko je nastopala v vlogi aktivistke, borke za pravice žensk, učiteljev in učiteljic. Zgodbo bomo začeli z letom 1929, ko je bila Vodetova že zelo uveljavljena aktivistka v ženski aliansi. Poslali so jo zastopat slovensko žensko organizacijo v Berlin. Ta kongres ji je ostal v lepem spominu, kar dokazujejo nekateri drugi njeni spisi. V filmu jo bomo tako prikazali kot aktivistko, ki budno spremlja politiko. Omenili bomo, da je izdala dve knjigi, ki sta bili sporni oziroma sta bili predmet različnih odzivov. Izpostavili bomo tudi dileme ob paktu med Hitlerjem in Stalinom. Ta je namreč povzročil spor med vodstvom komunistične partije in njo. Nekaj bo vojnega dogajanja, predstavljen pa bo predvsem konflikt po vojni, ko so jo spomladi leta 1947 zaprli. Glavnina filma bo torej obsegala obdobje od leta 1947 do 1953. Naj poudarim, da bomo prvič v slovenski zgodovini na platnu videli ženske zapore, taborišča ter prisilno delo, ki so ga taboriščnice opravljale na slovenskih tleh. Film ne bo zajel celotnega življenja avtorice, saj bi bilo to tudi predrago. Da bi jo prikazali v različnih življenjskih obdobjih, bi potrebovali dve ali celo tri igralke.
Kaj pa prizorišča? Kje vse boste snemali?
Film želi biti čim bolj avtentičen. Nemško taborišče Ravensbrück smo "postavili" na Metelkovi, na Beethovnovi pa smo snemali v avtentičnih celicah Udbe. Gre za prizore, ki so se v realnosti odvijali na Miklošičevi in na Poljanskem nasipu. To sta bila dva "vodilna" zapora, v katerih je bila v priporu tudi Vodetova. Prestajanje same kazni je posneto v gradu v Begunjah in v gradu Rajhenburg v Brestanici. V Begunjah ni bilo mogoče snemati v gradu, ker ima v njem prostore psihiatrična bolnica. Uporabili smo le zunanjost, in sicer cesto in grad v ozadju. V Rajhenburgu pa imajo v delu gradu muzejsko zbirko, v ostalem delu pa prazne prostore, v katerih smo lahko snemali. V teh delih Muzej novejše zgodovine načrtuje dopolnitev zbirke, ki bi razkrivala tudi temno obdobje in dogajanje 20 let po vojni.
Zgodba Vodetove odkriva tudi resnico o zamolčanem dogajanju med in po drugi svetovni vojni. Njena pripoved v temelju zamaje splošno prepričanje, da so se komunisti že od vsega začetka borili proti okupatorjem. Vodetova je bila kritična do komunistov, ki so se zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom vzdržali nastopanja proti nacistom, svojo politiko pa so spremenili šele po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo. Kako boste predstavili idejne spore na takratni levici? Vodetova namreč o sebi pravi: "Za levico sem premalo radikalna, za desnico preveč". Njena pripoved kaže, da gre za brezkompromisno družbeno kritičarko.
Upam, da bodo ideološka nasprotja dovolj jasno predstavljena. Izpostavljen bo odgovor na očitek, češ da je bila tudi Vodebova nekoč komunistka, z njenimi besedami, da ona ostaja kar je, le da so se drugi spremenili. Je pa njena pripoved vsebinsko tako bogata, da bi o tem lahko obstajala nadaljevanka, napisali bi lahko tudi kakšen učbenik. Skratka, iz vseh teh zapisov lahko razberemo, da gre za zelo bistro žensko.
Se vam zdi danes primeren trenutek za film s takšno vsebino? Kakšen odziv pričakujete?
Knjiga je izšla v prvi izdaji že leta 2004 in ni doživela ostrejših kritik. Večina recenzij je bilo izjemno pozitivnih. Ljudje so bili pretreseni in verjetno so se spraševali, kako to, da je tako bistra ženska živela med njimi, pa tega niso vedeli. Sicer pa gre za eno redkih knjig s tako nazorno opisanimi idejnimi spori. Obžalujem, da na to tematiko ni niti ene zgodovinske knjige. Knjiga ni doživela nasprotovanj, domnevam pa, da bo film naletel na ostrejše negodovanje, pa tudi na odobravanje. Upam, da bo film nekaterim odprl oči. Seveda tistim, ki so jih pripravljeni odpreti. Nekateri namreč ostajajo srečni, da nič ne vedo, ker tako lažje živijo. Večina ljudi se namreč ne želi ubadati z bolečimi rečmi.
Bo film zanimiv tudi za tuje občinstvo?
Upajmo, da bo film tudi tujini kaj povedal. Nekatere stvari smo poenostavili, da bodo razumljive tudi tujemu gledalcu. Želeli smo posneti evropski film, ki bi bil bolj univerzalne narave. Maja Weiss ima s tem že določene izkušnje.
Vodetova ne piše o zasebnem življenju. Nikjer ni nobene ljubezenske zgodbe, nič ne izvemo o njeni družini. Kako boste v tem smislu naredili film bolj gledljiv oziroma všečen filmski publiki? Boste kaj dodali iz drugih njenih spisov?
Pred svojo smrtjo je vse svoje osebne zapise sežgala. Sebe je hotela prikazati kot intelektualko, kritično opazovalko. Ni želela, da bi kdo brskal po njenih zasebnih zadevah. Njeno željo spoštujem. Če misli, da njeno zasebno življenje ni pomembno, potem pač ni pomembno. Ljubezenske zgodbe tako ne bo, bo pa prikazan zelo topel odnos do sestre ter do nečaka, ki ji je bil nadomestni sin. Prikazali bomo tudi njeno toplino in dobrosrčnost do ostalih zapornic. Kot starejša zapornica je igrala pomembno vlogo pri ostalih zapornicah, kar dokazuje tudi njen vzdevek "tetica". Sotrpinka v zaporu Hildegard Hahn trdi, da je preživela le zaradi Angele Vode in njene opore.
Kaj bi sploh lahko bila filmska katarza v opisu njenega strašnega trpljenja?
Katarza je le dejstvo, da je zapor preživela, da jo izpustijo ter to da bo spomine na to zapisala. S tem se film konča. Tik pred izpustom iz zapora podpiše izjavo, da nikdar nikjer ne bo ničesar izdala, kar je doživela. Vendar pa se takoj, ko pride domov, usede za pisalni stroj in začne pisati spomine. Dejstvo, da je zbrala notranjo moč in pogum ter po pravici povedala, kaj se ji je zgodilo - to bo katarza filma.
V knjigi je več monologov Vodetove kot pa dialogov. Kako bodo ti prikazani v filmu?
Njeni monologi bodo predstavljeni približno v petih prizorih, ko bo v samici. Puškinovo pesem zna na pamet. Igralka Silva Čušin jo bo citirala: "Ne daj mi, da zblaznim Gospod!" Drugo pesem sem izbrala sama, in sicer pesem Vitomila Zupana, ki je bil prav tako zaprt in je lani izšla zbirka njegovih pesmi, zapisanih v zaporu. Verze "Pravijo, da je deset let težko, potem pa se človek navadi", pesmi z naslovom Stari restanti (a je izpuščen) bo našla zapisane na steni, kot delo prejšnjega zapornika. Stene v teh zaporih so namreč polne podpisov, datumov, imen, pozdravov. Prizore bodo spremljale različne geste. Nekajkrat bo igralka hodila "gor in dol" po celici, drugič bo skrčena ležala, uprizorili bomo tudi različne letne čase z vremenskimi nevšečnostmi: zimo z mrazom in poletje z vročino.
Je bila Vodetova verna?
N bila verna v klasičnem pomenu. Pred vojno je bila v hudih bojih s t.i. klerikalci, vendar pa je vse življenje ohranila nekaj potez verne osebe. Bila je visoko moralna in je vedela, kaj je prav in kaj narobe, zakaj mora človek delati pokoro in kako mora živeti s svojo vestjo. Na nek način je bila kristjanka, to je razvidno tudi iz izrazov, ki jih je uporabljala. V svoji oporoki je izrazila željo po krščanskem pogrebu, svoj rokopis je skrila v župnišču pri sv. Jakobu v Ljubljani. Sklepamo lahko, da je nekaterim duhovnikom le zaupala.
Vi jo v spremni besedi primerjate z orlico, imenujete pa jo tudi Debora. Od kod primerjavi?
Kar se tiče orlice je razlaga preprosta. Po vojni je napisala nekaj krajših spisov, zaradi katerih je kasneje obtožena vohunstva. Pod enim izmed spisov se je podpisala Andrej Orel. Glede primerjave z Deboro pa je primerjava bolj zapletena. V njenih dosjejih sem našla časopisni članek neke tuje avtorice, ki govori o Debori. Gre za zgodbo, ki pa ni povsem povezana z biblijsko Deboro. Zgodba govori sodobni Debori, ujeti v krutem svetu, v katerem si jo vsi lastijo, zato se znajde v strašnih dilemam. To bom še pojasnila, to bo nov projekt.