EU VOLITVE: Zeleni dogovor - od osrednjega vodila politik EU do žrtvenega jagnjeta?

Evropski zeleni dogovor je Evropska komisija prvič predstavila konec leta 2019, gre pa za akcijski načrt s ciljem popeljati EU k podnebni nevtralnosti do sredine stoletja, ločiti gospodarsko rast od povečevanja emisij toplogrednih plinov, sprejeti ukrepe za socialno čim bolj vzdržen prehod k novim virom energije ter obenem zaščititi okolje, naravo in biotsko raznovrstnost v Evropi.

Sledili so številni zakonodajni predlogi, pobude, strategije in investicijski programi, zeleni dogovor pa je postala vseprisotna beseda v bruseljskem žargonu in vodilo, ki je prevevalo pretežen del evropskih politik. Tako je v veliki meri ostalo kljub dvema velikima krizama, ki sta izbruhnili v tem mandatu - pandemiji covida-19 in energetski krizi ter draginji po ruskem napadu na Ukrajino.

Pandemija je ob ustavitvi javnega življenja dejansko za krajši čas pripomogla k uresničitvi podnebnih ciljev EU, a so se že takoj po koncu akutne faze in ob okrevanju gospodarstva izpusti toplogrednih plinov hitro obnovili.

Je pa zeleni prehod postal temeljni del finančnega paketa za obdobje 2021-2027, ki je bil sprejet ravno v času covidne krize in ga poleg večletnega proračuna sestavlja še poseben sklad za okrevanje po koronski krizi. Ukrepi za uresničitev zelenega prehoda predstavljajo okoli tretjino približno 1800 milijard vrednega svežnja.

Tudi v odzivu na energetsko krizo po ruskem napadu na Ukrajino so naložbe v obnovljive vire predstavljale pomemben vidik, je pa vseeno v ospredje bolj prišlo vprašanje energetske varnosti in zagotavljanja čim bolj nemotene oskrbe s plinom. V nekaterih državah so začasno tudi povečali proizvodnjo energije iz drugih fosilnih virov.

Uresničevanje zastavljenega zelenega dogovora je v teku mandata kljub nasprotnim vetrovom vodilo v sprejetje zakonodaje na številnih področjih. V ospredju je bil dogovor o vsaj 55-odstotnem cilju znižanja izpustov toplogrednih plinov do 2030 in neto ničelnih izpustih do 2050, ki mu je sledil sprejem niza zakonodajnih aktov za njegovo uresničitev. Cilj glede deleža obnovljivih virov energije je bil z 32 odstotkov dvignjen na 42,5 odstotka s 45 odstotki kot spremljajočo ambicijo. Članice morajo zdaj do sredine tega leta za uresničitev novih ciljev spremeniti svoje nacionalne energetske in podnebne načrte.

Ta dva pomembna mejnika so spremljali še zakonski in strateški dokumenti na področju energetske učinkovitosti; širitve evropske sheme za trgovanje z izpusti (ETS) z energetike in industrije še na področje prometa, stavb in drugih sektorjev; krožnega gospodarstva; zaščite biotske raznovrstnosti, voda in drugih naravnih virov; kakovosti zraka; odpadkov; trajnostne zasnove izdelkov in stavb ter emisijskih in okoljskih standardov pri vozilih. Zeleni prehod je pomembno narekoval tudi prenovo delovanja trga elektrike in plina v EU ter krepitve energetske neodvisnosti unije.

A kljub zakonodajnim uspehom so posledice energetske krize in vztrajne visoke inflacije, ki se je začela krepiti že pred rusko agresijo v Ukrajini, pripeljali do tega, da sta se evropski zeleni dogovor oz. njegovo izvajanje v praksi v članicah začela zlorabljati za krepitev moči skrajnih populističnih sil, predvsem na desni.

Izvajanje sprejetih dogovorov v članicah je oz. bo namreč povzročilo dodatne stroške za državljane in podjetja. Družbenega vrenja, do katerega je to privedlo, niso preprečila niti številna dodatna finančna orodja EU za pomoč članicam (npr. sklad za pravični prehod, socialni podnebni sklad, modernizacijski sklad).

Zeleni dogovor je tako poleg migrantske tematike, vprašanja nacionalne suverenosti in drže do vojne v Ukrajini postal eno od orodij za politizacijo in radikalizacijo v družbi, zeleni prehod pa so določene skupine malodane demonizirale ter podnebne spremembe označile za (levičarsko ali globalistično) zaroto.

Temu so v želji po preprečitvi zasuka v skrajno desno in pod pritiskom protestov, kot so bile npr. včasih tudi agresivne demonstracije kmetov v zadnjih mesecih, podlegle tudi sredinske sile in so pod parolami, kot so pravični, premišljeni ali nedogmatični zeleni prehod, začele pozivati k omilitvi ukrepov.

V Sloveniji sta to vlogo prevzeli predvsem opozicijski stranki SDS in NSi, zadnja je sprožila tudi pravo kampanjo proti nekaterim predlaganim rešitvam v novem energetskem zakonu in uspela na ta način doseči določene spremembe. Ob pripravah sprememb nacionalnega energetskega in podnebnega načrta poteka tudi živahna razprava v politiki in javnosti glede najbolj primerne prihodnje energetske mešanice.

V ospredju razprave je vprašanje upravičenosti nove nuklearke v Krškem. Za nov jedrski objekt se zavzemata pretežni del politike in gospodarstvo. O vprašanju se bomo jeseni izrekli tudi volivci in glede na trenutne javnomnenjske raziskave se zdi zelo verjetno, da bo oskrba Slovenije z elektriko po koncu energetske rabe premoga v prihodnje temeljila na jedrski energiji in mešanici obnovljivih virov.

Proti koncu mandata je sprejemanje nekaterih pomembnih zelenih dosjejev v EU postalo vse bolj težavno. Začelo se je z zakonodajo o zaostritvi ciljev glede znižanja izpustov novih osebnih avtomobilov in kombijev, ki vsebuje tudi prepoved prodaje novih vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem z letom 2035, ki ga je bilo treba zaradi pritiska nekaterih držav čisto na koncu zakonodajnega postopka spreminjati.

Nadaljevalo se je z omilitvijo začetnih načrtov za novi okoljski standard za motorna vozila Euro 7, najbolj izpostavljena pa je zakonodaja o obnovi narave, ki je eden od bistvenih členov evropskega zelenega dogovora in predvideva ukrepe za obnovo in rehabilitacijo naravnih območij po Evropi.

Na to zakonodajo se v veliki meri veže nezadovoljstvo iz vrst kmetov, saj bo zanje predstavljala omejitveni dejavnik. Po mukotrpnem sprejemanju v Evropskem parlamentu in Svetu EU zaradi nezadostne večine na strani članic v Svetu tako zakonodaja še vedno ni prestala sicer običajno zgolj formalne zadnje potrditve.

Evropska komisija je pristala tudi na nemalo zahtev kmetov za rahljanje okoljskih pogojev pri izvajanju skupne kmetijske politike, iz gospodarstva prihajajo stalna opozorila o še vedno visokih cenah energije in vsesplošnemu izgubljanju konkurenčnosti v primerjavi s tekmeci v ZDA in Aziji, tudi v delu energetike se izpostavljajo dvomi o smiselnosti hitrega razmaha obnovljivih virov energije, bolj v ospredje pa se po drugi strani poskuša potisniti jedrsko energijo.

Tako se zdi, da bi zeleni prehod lahko postal žrtveno jagnje za vsaj približno ohranitev obstoječih političnih razmerij v EU in njenih članicah in bi ob ostalih perečih vprašanjih lahko bil potisnjen v ozadje agende.

Predlagana strateška agenda za naslednji mandat tako glede na trenutne geopolitične napetosti in različne grožnje v ospredje postavlja vprašanja varnosti in obrambe ter odnosa z državami v soseščini EU, že v zadnjih mesecih je vse večji poudarek tudi na vprašanjih ohranitve in krepitve konkurenčnosti evropske industrije, tudi s spremembo pravil glede državnih pomoči in večjim poudarkom na industrijski politiki.

V najboljšem primeru je tako pričakovati bistveno zmanjšanje ambicije na podnebnem in okoljskem področju, v najslabšem primeru ni izključena niti revizija že obstoječih zakonodajnih dogovorov. Na to opozarjajo tudi okoljevarstvene organizacije.

Slovenija, ki velja za eno bolj negativnim posledicam podnebnih sprememb izpostavljenih območij v EU, po zadnjih razpoložljivih podatkih za 2022 pri zniževanju emisij toplogrednih plinov krepko zaostaja za povprečjem EU.

Če je bilo na ravni EU znižanje okoli 30-odstotno, je bilo v Sloveniji le 15-odstotno, ob upoštevanju negativnih posledic raznih naravnih nesreč na gozdne površine, ki veljajo za ponor ogljikovega dioksida, pa celo zgolj osemodstotno. Tudi projekcije za naprej kažejo, da bo brez dodatnih ukrepov Slovenija za okoli petino zaostajala za želeno potjo do podnebne nevtralnosti v 2050.

Če je v energetiki in industriji Slovenija pri zniževanju izpustov razmeroma uspešna in predvsem pri širitvi uporabe sončne energije v zadnjih letih dosega otipljive rezultate, pa največja težava ostaja prometni sektor, kjer izpusti ob vse večjih obremenitvah s cestnim tranzitom ves čas naraščajo in kjer v odsotnosti učinkovitega prehoda na javni potniški promet in preusmeritev tovora na železnice, za kar je nujen predpogoj nadaljnje posodabljanje železniške infrastrukture, izboljšanja ni pričakovati.